 |
| Joni-lingam, tantrični simbol kreativne energije |
Če je nagon po samouresničitvi res tako močan, zakaj se potem tako redko uresniči?
Zakaj je samouresničitev posameznika tako redka, če pa je to njegova osnovna potreba ... tukaj gre pravzaprav za antropološki problem sodobne družbe, ki temelji na materializmu in vrednotenju uspeha posameznika izključno na podlagi materialnega uspeha. Če pogledate 'piramido' osnovnih vrednot, boste videli, da je potreba po samouresničenju tista, ki jo lahko zadovoljimo šele takrat, ko so naše osnovne potrebe po osnovnem preživetju zadovoljene. Žal se v današnji 'razviti' družbi soočamo z dejstvom, da mora človek delati za preživetje, za hrano in stanovanje, več kot polovico, če ne celo življenje; pa čeprav je to čista izmišljotina, saj v resnici dela za preživetje družbenega sistema. Strah je največji sovražnik samoaktualizacije in strah za preživetje z njim. Večina ljudi se je primorana ukvarjati s preživetjem in potem, ko konča fakulteto in se zaposli, pozabi na svoje mladostniške sanje, zagon in elan... Torej je moj odgovor, da gre za družbeni pritisk in posledično konformiranje oz. prilagajanje povprečni večini.
Kaj učitelji humanistične psihologije svetujejo, kako naj razvijemo svoje zmožnosti?
Razvoj človeških potencialov je ena od glavnih tem humanistične psihologije, pri čemer je seveda samoaktualizacija osrednja tema. Obstaja veliko načinov, tehnik, knjig, ki govorijo o tem. Ena boljših je po mojem mnenju knjiga E. Fromma: Biti ali imeti, tudi knjiga Maslowa: "Peak experiences" je odlična. Slednja govori o tem, da imamo vsi v življenju tako imenovana 'vrhunska izkustva', ki so značilna za doživljanje in zaznavanje samouresničenih ljudi (in otrok). Vendar pa nam je psihoterapevtska praksa pokazala, da je dejanski razvoj potencialov (pozitivna okrepitev osebnosti) zares mogoča šele potem, ko smo vsaj deloma pretrgali okove pogojenosti, ki nam jih je nadela družba, družina, šola, itd... in niso zares naši (odpogojevanje osebnosti). Tukaj imamo različne humanistično usmerjene psihoterapije, kot so geštalt in tudi telesno orientirane psihoterapije (bioenergetika, vegetoterapija, radix). V našem centru v tem smislu sledimo celostni psihosomatiki in delamo tako na individualnih blokadah, kot tudi na kolektivnih družbenih blokadah.
Kaj pa vzgoja v družini in šoli?
Res je, vzgoja v družini in šoli je osnova zdrave družbe, vendar je teorija oziroma paradigma, na kateri temelji le ta, usmerjena v tekmovalnost in dosežek, kar večinoma spodbuja levo možgansko hemisfero, medtem ko je desna zapostavljena. V celostni psihosomatiki vemo, da so t.im. 'vrhunska doživetja', uvidi, genialne zamisli mogoči takrat, kadar uporabljamo obe možganski hemisferi. (zato se neredko zgodi, da se genialne ideje porodijo na wc-ju :-). Vzgoja v družini in šoli se sploh ne ukvarja s čustveno in ne s telesno oz. organizmično inteligenco, ne zanima je, kako postati srečen človek.
Sijajna je opredelitev krščanstva kot perverznega, od kod izvira?
 |
| Tempelj v Khajurahu, Indija, okrašen z erotičnimi podobami |
Opredelitev dogmatičnega krščanstva in posledično Ojdipovega kompleksa kot perverznega je moja in temelji na dognanjih psihologa Wilchelma Reicha in pa seveda na lastnem razmišljanju in opazovanju. Kadar sta starša osebnostno in spolno zrela (genitalna faza po Freudu) in imata zrele spolne odnose in intimno bližino, z lahkoto vzgojita otroke brez Ojdipovega kompleksa, ki bi se vlekel tja do pubertete in pri veliki večini ljudi tudi v odraslo dobo (iščemo starša v partnerju). Brez težav se soočita s prebujanjem spolnosti pri otroku, ki odkrito kaže svojo ljubezensko naklonjenost do starša nasprotnega spola in predvsem, kar je najpomembnejše, se ne počutita ogroženo pri tem. Kadar prevladujejo krščanske vrednote, ki v večini zbujajo občutek krivde in sram, je to nedopustno, starša in predvsem njuna avtoriteta, je ogrožena. In to je perverzno oziroma nenaravno, ne dopustiti razvoja na račun lastne avtoritete.
Čigava je trditev, da moramo moralna prepričanja vseh dob pozabiti, če hočemo doseči samouresničenje?
Tukaj trčimo ob nemškega filozofa Nietzscheja, ki ga uradna akademska filozofija in znanost še do danes nista prebavili in ga smatrata za izobčenca. Vendar gre za enega največjih filozofov starega kontinenta
, ki je pokazal v bistvo njene problematike s svojo radikalno izjavo "Bog je mrtev". Za kaj pravzaprav gre? Nietzsche je uvidel, da lažna morala spodbuja in ščiti tisto, kar je slabotno in šibko predvsem zato, da bi zavarovala svojo avtoriteto in dogmo pred močnimi posamezniki. Od tod izvira njegova radikalna trditev, omenjena zgoraj. Bog, ki si ga je izmislil človek, je mrtev. V tem smislu, če želimo razviti svoje potenciale, svojo osebno moč, moramo najti Boga v sebi, dopustiti razvoj nravnosti in pozabiti na moralna prepričanja, ki smo se jih naučili in jih prevzeli zato, da bi lahko preživeli v družini, skupnosti, družbi.
, ki je pokazal v bistvo njene problematike s svojo radikalno izjavo "Bog je mrtev". Za kaj pravzaprav gre? Nietzsche je uvidel, da lažna morala spodbuja in ščiti tisto, kar je slabotno in šibko predvsem zato, da bi zavarovala svojo avtoriteto in dogmo pred močnimi posamezniki. Od tod izvira njegova radikalna trditev, omenjena zgoraj. Bog, ki si ga je izmislil človek, je mrtev. V tem smislu, če želimo razviti svoje potenciale, svojo osebno moč, moramo najti Boga v sebi, dopustiti razvoj nravnosti in pozabiti na moralna prepričanja, ki smo se jih naučili in jih prevzeli zato, da bi lahko preživeli v družini, skupnosti, družbi.