Ko se zjutraj zbudiš, se najprej pojavi on: tvoj notranji sodnik. Pojavi se kot skrb, misel, pritisk ali obveza, glas, ki te graja zaradi nečesar, kar si ali nisi naredil ali pomislil in te priganja k delovanju. Je del tebe, ki ti ne da miru in se ne more pomiriti s tem, kar si in kar doživljaš. Notranji sodnik ves čas vrednoti, sodi, kritizira, primerja in komentira tvoje neposredno doživljanje, tebe in svet, ki te obkroža.
Prisotnost notranjega sodnika ponavadi podcenjujemo ali celo zanikamo, kadar ne želimo čutiti bolečine ali tesnobe, ki nam jo povzroča. V mnogih duhovnih tradicijah (Zen, Sufizem, Advaita) razsvetljenje sovpada z izginotjem/utišanjem notranjega sodnika in začetkom doživljanja dejanske resničnosti o sebi in svetu.
Notranjega sodnika dobro poznajo tudi klasični psihoanalitiki kot Superego ali Nadjaz, ki predstavlja ponotranjene starše, njihova merila, prepovedi in upanja, moralne vrednote in vedenje.
Bistvena naloga Notranjega sodnika je, da zagotavlja naše preživetje tako, da nas "varuje" pred spremembo in ohranja status quo; neprestano določa meje našega doživljanja, vzdržuje togo in ponavljajočo se predstavo o nas samih ter poskrbi, da spoštujemo njegova pravila s pomočjo občutkov krivde, sramu, strahu, samokaznovanja, pomanjkanja samospoštovanja in občutki manjvrednosti. Bistvena sporočila Notranjega sodnika so: "Moraš biti drugačen!" in "Nikoli se ne boš spremenil!"
Individualne seanse in delavnice notranjega sodnika so namenjene:
- prepoznavanju notranjega sodnika in njegovih "napadov" z občutki krivde, manjvrednosti, presenečenosti, sramu, nesposobnosti
- prepoznavanju ponotranjenih staršev in drugih avtoritet in vsebin, s katerimi so nas pogojili
- naučiti se braniti pred lastnim mehanizmom samo-obsojanja
- razumevanju zakaj obstaja Notranji sodnik, kakšna je njegova naloga in da Notranji sodnik nismo MI
- naučiti se, kako stopiti ven iz notranjega konflikta z Notranjim sodnikom.
Bistvena naloga Notranjega sodnika je, da zagotavlja naše preživetje tako, da nas "varuje" pred spremembo in ohranja status quo; neprestano določa meje našega doživljanja, vzdržuje togo in ponavljajočo se predstavo o nas samih ter poskrbi, da spoštujemo njegova pravila s pomočjo občutkov krivde, sramu, strahu, samokaznovanja, pomanjkanja samospoštovanja in občutki manjvrednosti. Bistvena sporočila Notranjega sodnika so: "Moraš biti drugačen!" in "Nikoli se ne boš spremenil!"
Individualne seanse in delavnice notranjega sodnika so namenjene:- prepoznavanju notranjega sodnika in njegovih "napadov" z občutki krivde, manjvrednosti, presenečenosti, sramu, nesposobnosti
- prepoznavanju ponotranjenih staršev in drugih avtoritet in vsebin, s katerimi so nas pogojili
- naučiti se braniti pred lastnim mehanizmom samo-obsojanja
- razumevanju zakaj obstaja Notranji sodnik, kakšna je njegova naloga in da Notranji sodnik nismo MI
- naučiti se, kako stopiti ven iz notranjega konflikta z Notranjim sodnikom.
Kaj je notranji sodnik?
Notranji sodnik živi v vsakem »normalnem« človeku. Njegova naloga je, da usmerja naše vedenje tako, da nas neprestano spominja na to, kaj je prav in kaj narobe. Na ta način določa naše meje, cilje, ideale in izbire na vseh življenjskih področjih, v ljubezni, v poslu, celo način oblačenja in prehranjevanja... Lahko bi mu rekli tudi notranji policaj ali carinik, saj ima pod nadzorom vsako misel, pogled, zaznavo, čustvo, občutek, gib in korak in odreja ali je ta primeren in v skladu s pričakovanji okolice. Pri tem lahko v telesu in umu ustvarja veliko napetost, ki se mora potem, ko prekorači našo mejo strpnosti in vzdržnosti, sprostiti navzven v obliki izbruha jeze in nezadovoljstva, ki se konča s prepirom in slabo voljo, ali pa sprostiti navznoter v obliki samouničevalnega vedenja, ki se konča z vrsto osebnih nesreč in psihosomatskih bolezni.
Nekateri ga imenujejo notranji kritik zaradi njegovega glasu, ki ocenjuje, kritizira, žali, in se posmehuje nam samim in drugim ljudem in nas na ta način postavlja v podrejeni ali nadrejeni položaj, položaj krvnika ali položaj žrtve, vendar je to le njegov zunanji del.
Gre za psihološki mehanizem, ki ga je Freud imenoval »nadjaz« in je živa psihična podoba tistih oseb, ki so bile ključne v našem odraščanju.
Kako deluje?
Notranjega sodnika globoko zaznamujejo negativne izkušnje iz zgodnjega otroštva, ki se vedno znova ponavljajo in na površje prinesejo vrsto negativnih čustev, ki nam lahko, če jih ne znamo pravilno usmeriti, uničijo celo življenje. Notranji sodnik opravlja izredno pomembno nalogo kaznovanja in nagrajevanja samega sebe na popolnoma avtomatičen in nezaveden način - tako, kot so nekoč starši kaznovali nas, sedaj kaznujemo sami sebe in ravno zato je sodnika v sebi tako težko prepoznati. Verjamemo, da so njegova merila, njegove želje in cilji tudi naši, ne da bi se kadarkoli vprašali ali je to res. Zdi se celo, da nam hoče samo dobro, kakor starš, ki se boji, da ne bomo prekoračili meja, ki nam jih je določil ali vlada, ki skrbi za socialni mir v državi, a zahteva svoj previsoki davek.
Notranji sodnik nas kaznuje in nagrajuje v skladu s pričakovanji okolice na takšen način, da upravlja z našo življenjsko energijo, kakor parazit, ki se naseli v telesu, nas izčrpava in postaja iz dneva v dan večji in močnejši. Primerjamo ga lahko tudi z zgodbo o Meduzi, mitološko pošastjo, kateri so iz glave rasle vedno nove strupene kače in vsakogar, ki ji je prišel blizu je s svojim strašnim pogledom spremenila v kamen. Prav tako nemočni smo pred notranjim sodnikom, ki »zastrupi« naš um in naše telo, dokler ne ozavestimo mehanizmov, s katerimi nas pogojuje in nas ohranja v položaju nemočnega in odvisnega otroka. Vse do takrat, si ne moremo niti predstavljati kako zelo je naše življenje odvisno od te notranje psihične strukture, ki nastane kot odgovor na zahteve okolice v zgodnjem življenju, mladosti in tudi v odrasli dobi. Ravno zato je vsaka osebna rast dolgotrajen in sistematičen proces, a brez tega ne moremo izpolniti svoje resnične volje.
Kako ukrotimo notranjega sodnika…
Čeprav bi se veliko ljudi, ki bi radi počeli kar se jim zljubi, najraje znebili notranjega sodnika, pa to ni mogoče. Silno nevarno bi bilo ostati brez njegovega vodstva. Lahko pa spremenimo njegov odnos do njega in namesto največjega sovražnika dobimo najboljšega prijatelja, ki nam bo pomagal uresničiti naš vrojeni potencial, pridobiti globoko zaupanje vase in v svoje sposobnosti, zadovoljiti potrebe našega resničnega jaza in razviti sebi lastno ter ustvarjalno razmišljanje. Zato je delo na notranjem sodniku izredno pomembno za vse, ki v življenju želijo osebno napredovati. Človek postane popolnoma usklajen s svojimi notranjimi željami in s potrebami okolice, zato deluje z najmanjšim naporom, pri čemer mu veliko energije ostaja za uresničitev njegovih ciljev, kreativnost, samoiniciativnost in samonadzor.
Dokler ne ozavestimo njegovih mehanizmov, s pomočjo katerih ustvarja notranjo napetost, živimo z masko, za vzdrževanje katere porabimo velik del življenjske energije, ki bi jo lahko drugače izkoristili sebi v prid. Če se osredotočamo zgolj na posamezne podobe, ki jih kaže ta maska ali na posamezne sodbe, ki nam ne prijajo, nismo naredili ničesar. Tako kot iz glave Meduze rastejo vedno nove kače, tako lahko notranji sodnik ustvarja vedno nove in na videz drugačne sodbe, katerih namen je še vedno isti. Tako, kot je junak Perzej odsekal Meduzino glavo, tako lahko notranjega sodnika ukrotimo samo tako, da ga odrežemo od vira njegove oz. naše energije.
OSHO o notranjem sodniku:
Biti zavesten, biti priča, zavestno opazovati pomeni imeti zavedanje in to ti lahko pomaga. Zavedanje te bo naučilo kako ne tlačiti svojih potreb in kako ne potoniti v razvrat. Postal boš tako buden in zavesten, da ne boš nič drugega kot le priča. Kadar smo preprosto priče svojih čutov, lahko v tem uživamo in hkrati ostanemo iznad. Tako postanemo kakor lotosov list, ki je v vodi in hkrati se ga voda ne dotakne.
Priča je tisti nekdo, ki je del življenja in vendar ostane ves čas pozoren, prisoten, buden, na preži. Kdor je priča, ne beži daleč stran od življenja. Živi življenje veliko bolj celovito, popolno in bolj strastno, obenem pa v globini svojega bitja ostane nepristranski opazovalec.
Zapomni si tole: "Jaz sem zavedanje". Tisti, ki se ne zavedajo, pravzaprav ne delujejo, ampak so omejeni na reagiranje! Notranji sodnik neprestano sodi: "To je v redu, to je slabo; to moram narediti, tega ne smem"… notranji sodnik ne dela nič drugega, kakor da neprestano sodi za ali proti. Vnaprej ima pripravljene ideje o tem kaj je prav in kaj je narobe. Notranjega sodnika ti podari družba. Od otroštva naprej učimo otroke kaj je prav in kaj narobe in sčasoma se jih to prime in postane del njihove pogojenosti. Notranje priče ne dobiš od družbe; to je prebujenje tvoje duše in zavedanja … Od drugih lahko dobiš tudi zelo neumne ideje in s seboj jih boš nosil celo življenje. Če sam ne boš vložil veliko truda v tvoje lastno prebujenje, boš ostal jetnik svoje ideologije, ki bo tvoj gospodar; gre za način, na katerega ti hoče družba naprtiti svojo nadvlado. Če želimo ustvariti boljši svet, moramo prenehati ustvarjati notranje sodnike. Pomagati moramo ljudem, da se začnejo zavedati… In dovoliti, da njihovim življenjem vlada njihovo lastno zavedanje… Ljudje naj delujejo na podlagi svojega lastnega zavedanja in ne glede na ukaze in zapovedi, ne na podlagi pravil, ki so jih napisali drugi, kajti v tem primeru postanejo sužnji. Bodi tako buden, da se boš zavedel, kako pomembno je, da postaneš odgovoren za svoje lastno življenje.