POMLADNI SPREHOD V NARAVI

Pomladni sprehodi po naravi so kot nalašč za sprostitev in nabiranje energije, ki jo še kako potrebujemo za preživljanje vsakodnevnega stresa na delovnem mestu in nabiranje telesne kondicije. Ne le, da nas tak sprehod telesno in duševno prenovi, domov se lahko vrnemo polnih rok različnih užitnih in okusnih plodov narave, ki nas razveseljujejo v mesecu maju. Nekateri od teh so še posebej okusni in koristni za naš organizem, zato lahko z njimi popestrimo naš jedilnik zdrave prehrane.
Maj je mesec cvetenja in čas, ko se končno pojavijo daljša obdobja lepega vremena. Veliki traven in cvetnik sta slovenski imeni tega meseca, ki jasno govorita o bujnem razcvetu in rasti trave, ki ga omogočata istočasno toplo ozračje in zadostne padavine. Po ljudskem izročilu pretoplo majsko vreme pomeni medlo poletje brez pravih poletnih temperatur. Če pa konec meseca cvetnika, točneje na 25. maja, pade dež na »poscano Zofko«, bo poletje sončno in toplo. Zatorej dobro poglejte vremensko napoved, še rajši pa v nebo, kadar se odpravljate na sprehod v naravo in upajte, da bo dežja ravno prav, kajti ljudsko izročilo pravi, da je od tega odvisna jesenska setev.
Danes je znanje ljudskega zeliščarstva, ki so nam ga pripovedovale naše babice na njivah in vrtovih, rahlo pozabljeno. One so še znale uporabljati celo vrsto divjih rastlin in jih pripraviti na različne načine. Nekoč so bile tržnice daleč stran od doma, trgovin pa ni bilo. Do zdravnika je bilo treba hoditi po več ur in v lekarno daleč stran v mesto. Vse je bilo veliko bolj oddaljeno, kot danes. Danes imamo tržnico v vsakem kraju, lekarne na vsakem koraku in tudi zdravnik se bo hitro pripeljal k nam domov, samo narava je postala oddaljena, da o znanju, ki so ga imele naše babice, sploh ne govorimo. Naj vas zato mi spomnimo na dobrote, ki nam jih v tem času ponuja narava, že če se za kratek čas ozremo k njej: poganjki praproti, bljušča, špargljev so še tu, mlade koprive lepo rastejo, cvetovi bezga in akacije medeno dišijo in če je pravo vreme, poganjajo gobe. Najbolje jih je pripraviti na okusen način, s katerim ne izgubimo visoke vsebnosti mineralov, vitaminov in drugih aktivnih učinkovin, ki jih vsebujejo samonikle užitne rastline.
Pa začnimo po vrsti s praprotmi. Orlova praprot (Pteridium aquilinum) zraste tudi več kot dva metra. Raste v velikih skupinah, ki preraščajo gozdne in tudi kraške pokrajine. Svoje ime je dobila po fraktalno zvitih poganjkih, ki so videti kot orlovi kremplji in se razvijejo v veličastne praproti, ki v višino prerastjo človeka. Njihove mlade poganjke lahko v tem letnem času najdemo po skoraj vseh naših gozdovih in travnikih. Japonci so morda poznali njihovo skrivnost dolgovečnoti, saj so jih vzgajali posebej za njihovega cesarja Hirohita, ki je doživel skoraj 90 let.
Užitni so samo ti poganjki, ki jih kot specialiteto poznajo v že omenjeni deželi vzhajajočega sonca, pa tudi v Novi Zelandiji in v Angliji. Tudi v naših makrobiotičnih trgovinah bomo lahko našli poganjke praproti v kisu, pripravljenem iz sliv vrste umeboshi ali v sojini omaki.
Pred kuhanjem jih je dobro čez noč pustiti v lužnati raztopini. Japonci to naredijo v vodi, v kateri so raztopili pepel lesa, mi pa lahko uporabimo tudi z vodo, pomešano s sodo bikarbono. Zapomniti pa si moramo, da so užitni samo mladi poganjki, ki se z lahkoto nabirajo, medtem ko so starejši listi ne samo neužitni, ampak tudi rahlo strupeni. Uživamo jih lahko enako pripravljene kot šparglje tako, da jih dušene dodamo k testeninam, pripravimo juho ali solato iz poganjkov, ki jih poparimo kakor stročji fižol. Ko jih boste enkrat poskusili, boste videli, da jih lahko uporabljate na zelo različne načine.
Nato se ustavimo pri navadnem bljušču (Tamus commnis), ki raste po grmovjih, ob robovih travnikov, v mladih gozdovih in na kraških prostranstvih. Večina prebivalcev obmorskih krajev se spomladi odpravi po divje šparglje, ki pa jih ni vedno dovolj za vse, zato se morajo nekateri od njih zadovoljiti z bljuščem, ki zna biti še bolj zdravilen, čeprav malo manj okusen od neprekosljivih špargljev. Tudi bljušč uporabljamo na popolnoma enak način kot šparglje, ocvrte v testu, testenine z bljuščem, kuhan, ki ga začinimo z olivnim oljem. Nabiramo ga tako, da utrgamo nežne poganjke tam, kjer se z lahkoto trgajo.
Ne moremo neopazno mimo kopriv (Urtica dioica L.) saj rastejo skoraj povsod in jih lahko uporabljamo celo leto v različne namene. Rastejo povsod tam, kjer živijo ali so živeli ljudje. Kopriva je izjemna rastlina, ki je nahranila pol Nemčije v času druge svetovne vojne, iz nje so izdelovali padala, tkali blago in izdelovali ladijske vrvi.
Maja lahko koprivo še vedno uživamo, saj je še vedno dovolj mlada in sočna in jo pripravimo kuhano, kakor blitvo ali špinačo, v okusni kremni juhi ali jo zamesimo v testo za kruh. Maja meseca začne kopriva že cveteti in takrat lahko začnemo s pripravo sirupa iz koprive. Za pripravo sirupa potrebujemo koprive v cvetu, ki jih naberemo in čim bolj stisnemo v stekleni posodi. Na vsak sloj kopriv, visok deset centimetrov, posujemo plast sladkorja, visok tri centimetre. Na vrhu prav tako posujemo plast sladkorja in dobro zaprto posodo postavimo na sonce, dokler se sladkor ne raztopi. Tu in tam posodo obrnemo na glavo, da sladkor ne bi ostal na suhem in ko se ves sladkor raztopi, ga odcedimo in dobimo sirup. Temu dodamo toliko žganja, kolikor je sirupa. Okusen liker ali sirup nam pomaga povrniti železo v krvi, pomaga pa tudi pri vnetju prostate.
Regrat (Taraxacum officinalis) je še ena od rastlin iz babičine kuhinje, ki nam je na voljo celo sezono. Sedaj je že prepozno, da bi ga uživali v solati, je pa ravno pravi čas za pripravo regratovega sirupa, ki ga nekateri imenujejo kar regratov med in kdor ni poznavalec meda, ga bo brez vednosti kupil za pravi čebelji med. Za pripravo potrebujemo sto razcvetenih cvetov, liter vode, kilogram sladkorja in tri limone. Cvetove prekuhamo v vodi, jih odcedimo, nato pa regratovi vodi dodamo sladkor in kuhamo, dokler se sladkor ne raztopi. Nazadnje primešamo limonin sok in shranimo v steklenice. Regratov sirup je odlično sredstvo za blaženje kadilskega kašlja. Uporabljamo ga tudi kot čebelji med, namazan na kruhu z maslom ali z njim sladimo čaje in druge napitke.
Naslednja rastlina, ki jo bomo brez dvoma srečali na pomladnem sprehodu v naravo je bezeg. Črni bezeg (Sambucus nigra L.) je ena najbolj poznanih in uporabljanih rastlin, ki rastejo povsod okoli nas. Nobeno staro kmečko dvorišče ni bilo brez bezga, naše babice pa so ga znale uporabiti za pospeševanje znojenja in proti prehlada.
Še danes bezeg pijemo kot čaj, uživamo okusne pohane cvetove ali pripravimo sirup iz dišečega bezgovega cvetja ali kasneje iz črnih bezgovih jagod. Cvetove za čaj nabiramo zgodaj zjutraj, ko se jutranja rosa na njih osuši in jih nujno sušimo v senci zato, da ohranijo svojo krem barvo. Sirup naredimo tako, da trideset velikih cvetov, ki smo jih nabrali okoli poldneva, potopimo v dva litra vode, kateri smo dodali petdeset gramov citronske kisline in dve limoni, narezani na rezine. Vse skupaj pustimo stati čez noč in naslednje jutro precedimo. V vodi raztopimo dve kili sladkorja in nato brez prekuhavanja sirup zapremo v steklenice. Okusen napitek lahko pijemo celo leto. Bezgove cvetove lahko tudi ocvremo v testu, ki smo ga naredili iz jajc, moke in piva. Gostota testa naj bo taka, kot za palačinke, da lahko vanj pomočimo cvetove in jih nato pražimo v olju.
Naslednja značilna rastlina za mesec cvetnik je akacija. To je zelo medonosno drevo, ki se v Evropi vzgaja od 17. stoletja dalje. Največ jo je v vinorodnih krajih, kjer so jo razširili vinogradniki zaradi njene hitre rasti in vitkega habitusa, zaradi česar so jo uporabljali za oporo vinski trti. Menim, da je ni potrebno posebej opisovati, saj večinoma poznamo opojen vonj cvetoče akacije. Potrebno pa je povedati, da je celotna rastlina akacije rahlo strupena, zato ne smemo pretiravati v uživanju njenih cvetov. Dnevno lahko pojemo od dva do tri cvetove, surov cvet pa lahko povzroči bruhanje in drisko. Pripravimo ga na enak način kot bezgove cvetove. Zelene stroke akacije lahko skuhamo enako kot stročji fižol. Pri nabiranju moramo še posebej paziti, da se ne zbodemo na zelo ostre trne, ki pustijo dolgotrajne in boleče rane.
Naše babice so imele vse te dobrote pri roki in vedno pripravljene, mi pa se moramo danes malo pretegniti in se premakniti iz mestnega vrveža, da bi prišli do neokrnjene narava in neonesnaženih rastlin v njej.

Piše: Igor Kunštek
Holistični center Rasika
(www.celostnapsihosomatika.blogspot.com)

Bosanska pita s koprivo

Sestavine:
0,5 kg kopriv
8-10 kosov vlečenega testa
0,5 kg skute
3 žlice koruzne moke
Pol litra mleka
Olje
Sol

Priprava:
Koprivo blanširamo, odcedimo in sesekljamo. Naoljite pekač in vanj položite 1 kos testa. Popečemo koruzno moko in jo zalijete z mlekom, dodamo koprive in posolimo. V to zmes nadrobimo skuto in v njej povaljamo kroglice, ki smo jih naredili iz polovic listov testa, jih rahlo stisnemo med dlanmi in tako dobljene kroglice zložimo v pripravljeni pekač. Ko smo napolnili cel pekač lahko z ostankom zmesi za namakanje testa prelijemo kroglice v pekaču. Čez vse skupaj položimo cel list testa in ga namažemo z oljem. Pekač položimo v ogreto pečico in pečemo na 180-200oC, dokler ne porjavi. Narežite na kocke in postrezite kot prigrizek, toplo večerjo ali kosilo.