Meditacija ni Indijska metoda, meditacija ni tehnika; meditacije se ne
moremo naučiti. Meditacija je razvoj celovitosti, ki izvira iz celovitosti.
Meditacije ne moremo dodati nam samim takšnim, kakršni smo. Zgodi
se lahko le skozi preobrazbo in temeljno spremembo. Meditacija je cvetenje bitja, je
rast, ki vedno izvira iz celovitosti; ne gre za dodajanje novega.
K meditaciji se moramo dvigniti in to popolno cvetenje bitja je potrebno pravilno
razumeti. V nasprotnem primeru se lahko 'igramo mačke in miši' sami s
seboj in se izgubimo v zankah lastnega uma. Tako veliko je teh zank! Ne le, da
nas prevarajo, da nimamo od njih nobene koristi, ampak si z zapletanjem v
mentalne zanke dejansko škodimo. Če skrivnost meditacije pripisujemo nekemu
triku, ki ga moramo osvojiti – in razumemo meditacijo kot tehniko – se pošteno
motimo. Zaradi igranja z mentalnimi triki začnejo naše umske sposobnosti resno
upadati.
Um, ki se oglaša, ne more biti meditativen. Celoten um se
mora spremeniti preden se meditacija lahko zgodi. Kakšen je naš sedanji um?
Kako deluje? Naš um neprestano verbalizira. Prepoznamo besede, poznamo jezik v
katerem govori, lahko poznamo konceptualno strukturo razmišljanja, vendar to še
ni razmišljanje. Ravno nasprotno – na ta način razmišljanju obrnemo hrbet.
Zagledamo rožo in rečemo: »Glej kako lepa roža«. Vidimo človeka, ki gre čez
cesto in rečemo: »Ta človek gre čez cesto«. Um zna vsako eksistencialno,
bistveno stvar, pretvoriti v besede.
Na ta način besede postanejo omejitev - največja prepreka v razvoju meditativnega uma je um, ki vsako stvar, vsak dogodek pretvori v besede. Zato je prvi korak zavedanje neprestanega verbaliziranja dogodkov, ki ga lahko zaustavimo po svoji volji: opazimo nekaj, brez potrebe, da bi to ubesedli. Dopustimo osebam, stvarem, dogodkom, da so takšni kakršni so, ne da bi dodajali svoje besede.
Rast meditacije zahteva globoko razumevanje delovanja našega uma. V tistem trenutku, ko razumemo navado verbaliziranja, pretvarjanja življenja v besede, se v umu ustvari razpoka, ki omogoča prodiranje svetlobe. Ta razpoka nastane spontano in se kakor senca pojavi vsakič, ko razumemo delovanje svojega uma. Resnična rešitev problema meditacije zatorej ni odgovor na vprašanje kako doseči meditacijo, ampak zakaj nismo v meditativnem stanju. Meditacija je negativen proces - ne gre za dodajanje neke nove veščine, ampak za odstranjevanje tistega, kar nam je bilo dodano. Kadar je gospodar našega življenja naš um, smo v običajnem, ne-meditativnem stanju. Ko je gospodar našega življenja naša zavest, smo v meditaciji. Meditacija zato pomeni, da postanemo gospodarji lastnega mentalnega mehanizma. Naša zavest in naša duša sta onstran jezika in jezikovnih pravil.
Krishnamurti pravi: "Ne razumite me intelektualno" in na ta način zahteva nemogoče - nekoga drugega lahko razumemo samo intelektualno. Nihče nam ne more 'prenesti' svojega razumevanja. Poiskati ga moramo sami v svojem življenju - delati napake, izgubiti bitke, trpeti frustracije... A zgolj skozi preizkušnje in napake, v srečanju z realnim življenjem, lahko pridemo do razumevanja in meditacije.
Zato iščimo in bodimo rajši raziskovalci namesto učenci. Ne omejimo se na učence nekega učitelja, bodimo učenci celega življenja! Potem se ne bomo učili iz besed, ampak iz tišine, ki nas neprestano obkroža, prihaja pravo duhovno učenje. Iščimo tišino tudi na trgih, v množici ljudi, iščimo razpoke znotraj in zunaj nas in tako bomo nekega dne dojeli, da smo v meditaciji. Meditacija je tista, ki bo prišla k nam - ne moremo je prisiliti, a vendar je brez iskanja ne bomo mogli povabiti v naš svet. Notranje raziskovanje je povabilo in meditacija je gost, ki je obiskala Buddho, Jezusa in vsakogar, ki je bil pripravljen.
Osho