"Že prvi dan zjutraj sem se zbudila tako spočita, čeprav sem
zelo slabo spala in seveda z mislijo "kdo sem jaz?", nisem nič
premišljevala kako in kaj bo sedaj in se obremenjevala s preteklostjo, dejansko
sem dva dni bila prisotna tukaj in zdaj. Prišla sem do ugotovitev,da preveč
mislim in si planiram stvari kako bom, hitim zmeraj in enostavno mi čas kr
ubeži.V teh dveh dneh pa niti pomislila nisem koliko je ura in me ni neč motilo
ker nisem imela ure. Skratka fantastična izkušnja,ki jo ne bom nikdar pozabila
in ki se mi je za vselej vsedla v srce."
"Vse bolj sem bila utrujena, bolele so me noge,
hrbet, telo je bilo nemirno, glava pa mirna, prazna. Vmes sem imela občutek, da
je telo nekaj nedefiniranega kot bi bilo blazina. Odgovori so bili od pridno
dete odgovarja, do popolne zdolgočasenosti in utrujenosti. V soboto me je
prešinilo, da sem močna ženska in sem postala dobre volje. Mislim, da sem
takrat ujela bika za rep. Naslednji dan sem čutila telo zelo definirano, vse
konture so bile jasne, vendar sta se utrujenost in zdolgočasenost ponovila,
dokler mi to stanje ni tako presedlo, da sem "udarila po mizi" in
rekla dovolj. V tem momentu se mi je energija dvignila, počutila sem se OK,
močno."
"Potopljena v dozivljanje
sebe, sveta, cutenja. Dozivimo presenecenje ali ponovno podozivimo svojo
zalost, jezo, tudi otrosko veselje, ... mirnost , sproscenost
trenutka......ozavestimo nase bistvo in neverjetno: odkrijemo strah in pogum!!!"
"Izredno zanimivo se je bilo zjutraj zbuditi in začeti dan
na povsem drugačen način, brez govorjenja, v tišini. Koan » kdo je znotraj« je
imel izredno močan vpliv na poglabljanje v samo bistvo trenutka in lahko rečem, da deluje kot neka nevidna
sila ki transformira običajno zavest in jo popelje na višjo raven zavedanja.
Potem šele je spoh možno resnično samoizpraševanje : kdo pravzaprav sem jaz. Prvi dan je
bil nekoliko težaven, saj je umu težko preklopiti na njemu neznan način
delovanja. A kaj hitro je nehal povzročati zmedo in moram reči, da je na
trenutke popolnoma izginil in je na dan začel prihajati resnični jaz. Drugi dan delavnice je bil pravi
balzam za dušo. Ko je razum utihnil in se nehal vpletati sem najprej občutil
tišino, bolje rečeno popolno praznino. Misli so izginile, tiste pa ki so se
pojavljale so bile del Koana, del procesa. Ko mi je postalo jasno, da je edino
pomembno to, kar obstaja v tem trenutku, se je začela resnična preobrazba in
lahko rečem, da sem prvič v življenju dosegel cilj meditacije oziroma sploh
spoznal kaj pravzaprav meditacija je. Brez da človek utiša svoj um meditacija
ni možna, ko to enkrat stori in začne živeti v trenutku, potem meditacija sledi
kot naravna posledica. Zadnji dan je bil naporen, saj je
um spet začel intenzivneje soditi o tem in onem. Postalo mu je prenaporno in
sploh ni več vedel kaj bi. Neznani teren ga je popolnoma zmedel. Začele so se
pojavljati misli o prihodnosti, bivanje v trenutku ni bilo več možno za več kot
le zelo kratek čas. Je pa po koncu delavnice ostala zavest o zelo dragoceni
izkušnji, ki sem jo bil deležen in vem da mi bo v prihodnje, predvsem pa v TEM
trenutku lahko zelo pomagala."