Večina ljudi se
zaveda svojega telesa le takrat, kadar jih boli kakšen del in le redki
posamezniki se zavedajo svojega telesa kot celote, svojih občutkov in njihovega
globljega pomena. Zdravniki sami danes govorijo, da je več kot polovica bolezni
psihosomatskega vzroka in v energetski medicini vemo, da se bolezen začne
razvijati v umu osebe veliko prej, preden se ta manifestira v telesu. Tudi
zdravniki danes priporočajo meditacijo za številne sodobne bolezni in
priznavajo, da so notranji mir, uglašenost in izpolnitev bistveni za dobro
delovanje vseh življenjskih funkcij, med njimi seveda tudi imunsko obrambnega
odziva telesa.
Osnovna meditacija,
ki jo učimo na Holistični akademiji, je psihosomatska
čuječnost, ki je obenem izredno enostavna in težavna praksa, saj gre za urjenje
budne pozornosti »tukaj in zdaj«. Vadimo jo s pomočjo pozornosti na dihanje, ki
se postopoma razširi na telesne občutke, energije, doživljanja, misli in ideje,
ki se neprestano porajajo znotraj nas in jih običajno sploh ne zaznamo. In
kolikor je psihosomatska čuječnost enostavna, je obenem izredno težavna, saj
zahteva usmerjeno pozornost navznoter, nase, na svoje notranje doživljanje, od
katerega večinoma bežimo; bežimo ven iz sebe, da bi našli tisto, kar nam
manjka, saj sta praznina in bolečina znotraj nas prevelik zalogaj za naš
pomembni ranjeni ego. Zato trening psihosomatske čuječnosti, čeprav gre za »preprosto«
usmerjeno pozornost na dihanje, zahteva zaupanja vrednega učitelja, ki nam bo
pomagal premagati lastne odpore in obrambne mehanizme in mojstra, ki je
prehodil svojo pot in nas bo vodil skozi labirint lastne duševnosti, v katerem bomo
naleteli na številne, neslutene individualne in kolektivne skrivnosti, tabuje,
pa tudi tista neposredna spoznanja in primarna znanja o sebi in svetu, ki so plod
naše globlje, duhovne inteligence.
Pravilno prepoznavanje
in razumevanje notranjega, duševnega dogajanja s pomočjo psihosomatske
čuječnosti nam tako omogoča preprečiti številne bolezni, ki so posledica
nepravilnega načina življenja, čustvovanja, razmišljanja in vedenja, a vendar
je psihosomatska čuječnost ali »psihosomatska vipassana« veliko več kot
zdravljenje telesa – gre za zdravljenje
duše, ki zacveti ob spoznanju sebe in svoje resnične narave! Namen te prakse
je, da postane vsakodnevno in neprekinjeno zavedanje sebe, ki temelji na zavedanju
življenjskega diha, vitalnih energij in misli, s katerimi usmerjamo svoj
življenjski tok. Pravilno prepoznavanje in pravilno razumevanje energij v
telesu, čustvenih nabojev, barv ter odtenkov, kot tudi misli, ki nas usmerjajo stran
ali proti sebi, postane tako neizčrpen vir podatkov o Sebi, ki niso posledica
naučenih in vsiljenih dogem ali tehnik, ampak predstavljajo spontani ples
energije in informacij, medigro telesa in uma, ki odraža globino naše duše in
Sebe.
Na poti spoznavanja
sebe in še preden se lahko potopimo v neizmerne globine, ki nam jih odkriva
notranji svet mikrokozmosa, neizogibno naletimo na podzavestne obrambe, ki nam
na vse mogoče načine preprečujejo, da bi prišli v zavestni stik s tistimi deli
naše osebnosti in duševnosti, ki smo jih razvili ali zanemarili zato, da smo lahko
»stisnili zobe«, »pogoltnili grenkobo«, pozabili na svoje občutke, oziroma se
na tak ali drugačen način prebili do boljših dni. Večina ljudi se bo zaustavila
že pri tej prvi preizkušnji in predvsem tisti, ki zase govorijo, da jim v
življenju nič ne manjka, nikakor ne bodo mogli razumeti, zakaj bi bilo potrebno
odpirati tiste spomine in občutke, ki niso prijetni. In večina ljudi danes
razmišlja na ta način – vsi bi radi neznansko uživali – a vendar je dandanašnji
užitek hiter, minljiv, pokvarljiv, nevrotičen in ne daje prave zadovoljitve. Nima
nobene veze z notranjo ekstazo, po kateri hrepeni duša. Ekstaza duše izvira iz
radosti spoznanja Sebe, avtentičnega jaza, ki doživlja in izkuša skrivnost
življenja in nima nobenega vrednostnega predznaka.
Na poti k Sebi se
neizogibno zgodi, da naletimo na obrambe in odpore, ki jih lahko premagamo samo
z močno voljo in željo po spoznanju. Kadar se blokade pozabljenih in potlačenih
čustev začnejo odpirati, se začnejo v telesu dogajati spremembe, ki nas lahko
presenetijo in se zdijo včasih zelo neverjetne - spremembe v občutenju treh
glavnih psihosomatskih centrov – trebuha, srca in glave. Lahko se zgodi, da
sklepi v telesu nenadoma zavzamejo drugačen položaj od tistega, ki smo ga bili
vajeni vrsto let; kronične napetosti v mišicah in membranah, ki onemogočajo
prost pretok snovi in informacij v telesu, začnejo popuščati in na dan pridejo
občutki, telesna drža, čustva in tudi vedenjski izrazi, ki so bili pred tem
potlačeni oz. zakriti z dobro strukturirano masko, ki je npr. držala trebuh
navznoter in ramena navzven - a je bila naučena struktura in nas je zato bolj
ločevala od samih sebe kot povezovala. Število receptorjev za določene
nevrotransmiterje in nevropeptide, ki so bili do tedaj blokirani, se poveča in
ti začnejo krožiti v telesu.
Kadar dejansko
ozavestimo informacijo in energijo, ki je bila blokirana in jo zavestno sprostimo
v procesu dela na sebi, se dejansko začne proces psihosomatskega
samozdravljenja. Ponavadi to čutimo kot "čudne", do tedaj nam
nepoznane občutke v telesu. To pomeni, da se je začel konkreten proces
energetskega prestrukturiranja na duševni in na telesni ravni. Čutenje sebe se
je končno odmrznilo in sedaj ni več poti nazaj. Ni več dvomov, da smo na pravi
poti, ni več uma s svojimi obrambnimi mehanizmi, ki bi lahko premagal našo
resnično voljo!
Gre za velik
preobrat v procesu dela na sebi, ki zaznamuje velik trenutek, ko smo se
sposobni toliko prepustiti in zaupati svojemu telesu in občutkom, da jim
dovolimo, da vodijo cel proces in pri tem ohranimo položaj zavestnega
opazovalca, ki s svojo pozornostjo, zavedanjem in psihosomatsko čuječnostjo ohranja
stik tudi s tistimi našimi deli, ki so nam pred tem bili nesprejemljivi.
Pomembno je seveda, da jih znamo sprejeti brez obsojanja, brez potrebe, da bi
se morali takoj popravljati in uravnati tako, da bomo videti "ok".
Sprejeti tiste dele sebe in energijo, ki smo jo odmaknili iz svojega zavestnega
življenja in zaceliti, polizati stare rane, ki nas še vedno bolijo.
Velikokrat se
ljudje, ki nimajo ustreznega psihosomatskega treninga in niso postali
prijatelji s svojim telesom in občutki ustrašijo, ko se začne dogajati ta
proces, saj so fizične spremembe zelo konkretne, pojavi pa se tudi bolečina
duše, ki jo brez obrambnih mehanizmov uma čutimo tudi na telesnem nivoju. Poleg
močne volje in želje potrebujemo tudi konkreten trening, ki nam bo odprl
zavedanje Sebe in omogočil, da povežemo jasne in konkretne telesne občutke s
svojim notranjim doživljanjem in potlačenimi vsebinami - niti v sanjah si ne
moremo predstavljati, da bi lahko negativna ali pozitivna čustva, ki jih nismo do
konca izživeli, izrazili, doživeli… lahko povzročala tako konkretne telesne
občutke, ki jih velikokrat doživljamo zelo neprijetno - od bolečine pa nadalje.
A vendar je res.
Bolečina duše ni
nekaj nadrealnega, ampak zelo konkretna zadeva – in ljudje po večini izberemo
navidezno lažjo pot, ki prinese v naše življenje zmedo in nejasnost –
preprosto odstranimo neprijetne občutke iz zavestnega doživljanja. V glavnem
smo se vsi navadili blokirati oz. tlačiti te neprijetne občutke, pravzaprav se
jim celo življenje izogibamo in to naj bi bil celo temeljni mehanizem, na
katerem se je razvila naša patriarhalna civilizacija (tako pravi Freud, Hegel
in še marsikdo). Vendar pa, bolj kot se izogibamo zavedanju, da smo tudi
ranljivi in še posebej ranljivi v medosebnih odnosih, vedno bolj smo oddaljeni
od spoznanja sebe in spoznanja resnice. Vedno bolj smo oddaljeni od življenja v
svetlobi in resnici, po katerem nezavedno hrepenimo in izgubljeni v svetu laži,
mask in pretvarjanja. Vredno razmisleka!