Najvišja raven obstoja ni
nič drugega kot blaženost in ta je cilj duhovnega iskalca, učenca. Ta išče svoj
dom, svoj resnični izvor, svoj pravi obraz. V iskanju se ne ustavi, vse dokler
ne doseže najvišjega in vse dotedaj se vrača nemir. Temu se ne more izogniti.
Nobena uteha ni dovolj dobra. Nemir se vrača tako dolgo, dokler se iskanje resnične narave ne konča. Kot piše
nekje: "Kdor je naredil en korak na tej poti, mora priti do konca".
Potem, ko človek enkrat
okusi radost spontanega in pristnega življenja, ki mu je priča takrat, ko je
usklajen z naravo znotraj in zunaj njega, ko njegovo telo postane posoda, skozi
katero se pretaka božanska snov, si redkokdaj želi še kaj drugega.
Kadar smo nenaravni, zato
postanemo žalostni in kadar smo naravni, nas prevzame stanje blaženosti. Če
želimo te trenutke podaljšati ali jih ohraniti, je pomembno, da se jih najprej začnemo dobro zavedati. Svoje
trenutke blaženosti pozorno opazujmo zato, da bi doumeli kako ponovno doseči to
stanje.
Pri tem ne gre za znanje
ampak za sposobnost, talent, majhen trik: naučiti se moramo umetnosti
notranjega življenja in edini način je notranje motrenje trenutkov blaženosti,
kot bi rekel stari taostični mojster, ali psihosomatska čuječnost, kot bi rekli
mi.
Vsak človek tu in tam
doživi stanje blaženosti. Ne glede na to, da živimo zelo nenaravno, se narava
pojavi sama po sebi. Obstajajo trenutki, ko zaslišimo petje ptic in v trenutku
nas prežame tišina... in v istem trenutku blaženost. Ali pa te preseneti dež in
za trenutek zdrsneš ven iz svojega avtomatskega naučenega vedenja.... in vonj
mokre zemlje! Vsaka nova stvar, vse kar te preseneti, te odvrne od robotskega
delovanja in naenkrat se pojavi narava v vsej svoji lepoti.
Ti trenutki so redki, saj
se pojavijo navkljub temu, da se jim upiramo. Zato je pomembno biti čuječen in
opazovati kdaj se pojavijo, na kakšen način jih sprejemamo v sebi, kje nas
najbolj presenetijo in ovire, ki nam preprečujejo, da bi jih doživljali
pogosteje in globlje. Na enak način opazujmo tudi svoje nezadovoljstvo,
nesrečo, kdaj se pojavi, od kod pride in z opazovanjem obeh bomo postopoma
našli ravnovesje… kar naenkrat bomo osvojili notranjo veščino.
Tako bomo lahko pogosteje
povabili trenutke blaženosti v življenje in pustili trenutke nesreče in
nezadovoljstva za sabo. Potem, ko osvojimo to veščino NOTRANJEGA OPAZOVANJA, ni
več ovir med nami in božanskim.